(Slovenia). Ko sem zacela pisati clanek, sem se odlocila, da predstavim, kako izgleda duhovno-pocitniški teden na Bledu (24. - 29. 6. 2018) skozi oci animatorjev, saj le ni vse isto, kot ce si udelezenec. Z Emo na poti, druzini naproti je geslo, ki nas je zdruzevalo skozi ves teden - 50 otrok, animatorje in sestre. Tokrat smo spoznavali zivljenje svete Eme Krške, zraven pa smo odkrivali kaj nam druzina pomeni.

Za nas animatorje in sestre pa se teden ni zacel z nedeljo, ampak ze teden prej, ko smo se po dolgem casu videli in pripravili celoten program. V nedeljo smo veseli pricakali otroke in se z njimi igrali vse do vecerje, potem pa jim še pomagali pripraviti postelje. Po vecerji je sledil spoznavni vecer in zatem molitev ter spanje.

V ponedeljek je po zajtrku za animatorje sledila priprava in izvedba prve kateheze, pri kateri smo spoznavali, kaj nam druzina vse daje. Po katehezah je bila na vrsti delavnica, kjer so starejši izdelali podobo Svetega Duha, mlajši pa smo naredili svojo druzinico iz storzev. Po kosilu smo se vsi zabavali na veliki igri, kjer smo zbirali in sestavili vitraz svete Eme. Proti veceru smo na sprehodu iskali znamenitosti Slovenije na Bledu. Vmes smo se ustavili v zupnijski cerkvi in odšli k sveti maši. Po vecerji se je za otroke dan pocasi zakljucil. Nas pa je cakal še pogovor o koncanem dnevu in nacrtovanje naslednjega.

Tudi v torek so bile po zajtrku na vrsti kateheze, kjer smo govorili o druzini, ki vzgaja. Po kosilu pa smo vsi ze komaj cakali, da pridemo do jezera in poskusimo vodo Blejskega jezera. Sama sem raje ostala na suhem in pogledala kako se drugi zabavajo v ne prav topli vodi. Ob jezeru smo preziveli kar nekaj lepih uric, si privošcili sladoled in se nato odpravili nazaj na vecerjo.

Dan se je zacel malo manj obicajno, saj smo prvi morali vstati animatorji in pripraviti vse potrebno za na pot. Ko smo bili pripravljeni mi in otroci smo odhiteli na avtobus, ki nas je odpeljal cez prelaz Ljubelj do Tinj na avstrijskem Koroškem. Tam smo si pogledali kapelo z mozaikom Svete Trojice, imeli sveto mašo in pojedli malico. Jaz pa sem pogledala in oskrbela še nekaj ran. Po kosilu smo se povzpeli na avtobus, ki nas je odpeljal v Krko, kjer je sveta Ema pokopana. Tam smo si pogledali poleg groba še cerkev in se na dvorišcu samostana igrali nekaj iger. Kmalu pa je prišel cas za odhod nazaj proti domu. Po vecerji je za vse sledil zelo pretresljiv trenutek, saj smo odšli pokropit tisti dan umrlo mamo s. Bernarde in ob njej zmolili vecerno molitev. Animatorji smo imeli še kratko nacrtovanje naslednjega dneva.

V cetrtek smo spoznavali, da imajo druzine tudi preizkušnje. Po katehezi smo svoja bremena polozili pred Jezusa v sveti spovedi, potem pa naredili okvirje za podobico svete Eme. Med prostim casom smo animatorji pripravili še zadnje stvari za veliko igro, ki je sledila po kosilu. Otroci so zbirali svetnike na otockih z razlicnimi nalogami. Po veliki igri smo se pripravili na obisk starejših. Po moji glavi se je motal strah, saj smo mi sami odšli do starejšega para. Ves strah pa je izginil, ko sta nam odprla svoja vrata prijazna zakonca. Kakšno uro smo govorili z njima, potem pa odšli nazaj na piknik vecerjo. Na druzabnem veceru sem se zelo zabavala, ko sem lahko prebudila otroka v sebi in plesala na pesmi, ki sem jih poslušala v otroških letih.

V petek se je ob zbujanju v meni prebudila otoznost, saj je teden kar prehitro minil, a sem se kmalu zbrala in se odlocila , da bom tudi zadnji dan uzivala. Zbujanju je sledilo pospravljanje vse krame in potem še zajtrk. Po zajtrku kateheze o naši nebeški druzini. Nato smo spet odšli v skupine in pripravili sodelovanje pri sveti maši ter predstavitev tedna za starše. Otroci so bili potem prosti do kosila, mene pa je cakalo veliko dela z mojo veliko igro, saj ta sploh še ni bila pripravljena do konca. Tako so se otroci druzili do prihoda staršev. Ko so starši prišli in so jim otroci stekli v objem, smo se vedno bolj zaceli zavedati konca tega super tedna. Sledila je še zadnja sveta maša in potem predstavitev tedna ter pogostitev. Ko so vsi odšli in smo ostali samo animatorji, pa smo prišli do ugotovitve, da se je teden odlicno iztekel.

V spominjanju tega tedna sem spoznala, da so se stkala mnoga prijateljstva in da mi bo ta teden ostal v lepem spominu.

Lucija Oblak